Včasih se mi zazdi, da se v 14 dneh zgodi toliko kot še nekaj let nazaj v nekaj mesecih. Pri vsem tem dogajanju, se človek vpraša, kje začeti s pisanjem? Kaj napisati od vsega, kar se mi je pripetilo in to zapakirati v smotrno celotno. Verjetno bi marsikdo odgovoril, da je vse odvisno od percepcije. Nekdo bi za cele mesece svojega življenja rekel, da se mu ni nič pripetilo: »Eh, služba, otroci….klasika pač« Spet drugi bi v enem samem dopoldnevu našli čtiva za cel roman. Ni kaj, različni smo si.
Sam sem zapazil, da sodil med tiste, »romanopisce«. V enem dnevu občutim in doživim toliko različnih stvari, da bi o njih lahko pisal in govoril dneve. Tako je delovanje mojega notranjega sveta. Kljub tej notranji pestrosti dogajanja in moji karakterni ekstravertiranosti, redko govorim o svojih občutenjih. Jih sicer opisujem ampak o vseh teh doživljajih govorim kot o stvareh. Redko si dopustim resnično »SAMO« izrazit svoja občutenja. To je seveda najbolj očitno pri odnosu z Ano. V situacijah, ko bi se ona ure in ure pogovarjala o občutenjih, mišljenjih, vizijah in idejah, se meni vedno vklopi sistem »hladnega tuša«. Začnem zavijat z očmi, zapirat telesno držo in mojstrsko preusmerjati temo.
Vendar so takšni manevri ob ženski kot je Ana izredno težko izvedljiv. Vztrajno in dosledno vrta, da se postopno odpiram. Njeno bitje želi izmenjavo, želi si interakcijo. Za njen sistem so partnersko pogovori kot »predigra«. Stvar dvorjenja in način, skozi katero se ustvarja prostor partnerske intime. Meni se v teh situacijah vklopi moja »popredmetena analitičnost«. Sicer z njo ni prav nič narobe, je velikokrat dobrodošla. Vendar, ko ti lastna analitičnost postane edini znan, bolje rečeno edini varen sistem komuniciranja/izražanja, potem imaš na dlani situacijo.
Situacijo, ko je zaradi pretirane mentalno orientirane naravnave zatrta naša notranja otroška plat, ko prekrit prezir prevlada nad žensko izraznostjo in najnevarnejše, ko je povezava med srcem in glavo stalno prekinjena. Srce, kot naša največja telesna in energijska inteligenca nikoli, ne potrebuje samodokazovanja. Želi se samo IZRAZIT. Izrazi se lahko v polnosti šele, ko med vsemi sistemi vlada skladnost.
V kulturi, kjer se glorificira znanost, ki bazira na mentalu in kjer je izraznost (umetnost) zreducirana na nivo služenja tržno-kapitalski logiki, kjer se večina storitev bodisi dobrin popredmeti, kjer je sami izraznosti odvzeta njena najgloblja esenca, v takšni kulturi se srčna zavest enostavno umakne analitičnosti uma, mentalni percepciji realnosti. Odkar sem se odločil za projekt Svetlobnega vodnika, zaznavam v sebi bistveno spremembo.
Potiho in postopno v meni raste želja po izraznosti. Razvija se v meni želja po čutenju, odpiranju sebe sebi in svetu. Intervali, ki so za mano so bili čustveno naporni. Veliko sem jokal, veliko strahu občutil in na plano je privrelo veliko potlačene jeze. Vsem situacijam, ki so izzvala ta stanja, sem hvaležen. Najbolj sem hvaležen sebi. Zakaj sebi? Ker si dopuščam, da se moji zidovi rušijo, da moji bregovi poplavijo, da viharji prevetrijo zatohlost. Zavedanje, ki ga prinaša nova srčna inteligenca gre onkraj mej uma. Tiho, a vztrajno nas polni z vero in zaupanjem, pometa s strahom in prinaša zavest miru.
Velikokrat je težko, včasih neznosno. Ego, ki gleda od zunaj pravi, pa saj živiš sanjsko, kaj dramatiziraš. In veš kaj, prav ima tudi ono včasih. Ko so zidovi podrti, brzice umirjene in viharji poniknejo prideš ven NOV. Kot feniks iz pepela.
Čudovit teden želim.
Z ljubeznijo, Nejc.
