Psihologinja Ana Jurenec piše o pomenu čuječnosti v našem življenju in o tehnikah, s katerimi jo izboljšamo…
Ali tudi vi kot večina ljudi hrepenite zgolj po čustvih kot so veselje, radost, ljubezen, ponos, samozavest, navdušenje …? Opazujte naravo, tudi tam je potreben dež, grmenje, megla, sneg, mraz in toplota, včasih vročina ali temni oblaki. Preberite zakaj je pomembno, da si dovolite čutiti, polno doživljati ter sprejemati vso paleto najrazličnejših čustev. Različna čustva predstavljajo le en ali drugi pol čustvovanja in so kakor korenine na eni strani, ki so potrebne, da na drugi strani drevo lahko vzcveti.
Katera čustva si ne dovolite polno doživljati?
Svet v katerem živimo, nam velikokrat daje občutek, da so nekatera čustva nezaželena. Večina psihologov v zadnjem času pa poudarja pomen čustvovanja in sprejemanja vsakršnih čustev, ki se pojavljajo pri nas. Ljudje smo kakor narava, ki se ves čas spreminja in eno čustveno stanje ne more obstajati brez drugega. Edino v polnem sprejemanju vseh čustev, naši čustveni tokovi lahko prosto tečejo.
Otroci nas lahko veliko naučijo…
Poglejte otroke, oni si dovolijo čutiti in izražati pester spekter čustev: od ljubosumja, zaskrbljenosti, jeze, obupa, strahu, zmedenosti, strahopetnosti, žalosti, sramu, krivde, praznine, zavisti, zanimanja, radovednosti, upanja, ljubezni, poguma, predanosti, radosti, navdušenja, vznemirjenja, veselja, ponosa, samozavesti, arogance … Zato so tako spontani, iskreni in naravni. Njihova čustva prosto tečejo in se nikjer v telesu ne zadržujejo, zato imajo pogosto tudi veliko bolj elastična, prožna, močna, eksplozivna in zdrava telesa kot kasneje v starosti. Seveda je vse to možno, če otroci niso razvajeni in vseh naštetih čustev ne uporabljajo za čustveno izsiljevanje.
Kaj se pogosto zgodi tekom odraščanja in v odraslosti?
Z leti se običajno zaradi socialnih omejitev naučimo čustva kontrolirati in nadzorovati. Starši, učitelji, trenerji, prijatelji, sodelavci, nadrejeni ter različne situacije v nas lahko vzbudijo občutek, da ni zaželeno, ce smo jezni, prestrašeni, zavistni, žalostni, sramežljivi … Vso to kontroliranje čustev nas lahko pripelje do tega, da teh čustev ne zaznavamo več. Pri sebi jih več ne sprejemamo, kaj šele, da bi si jih dovolili izražati. To seveda ne pomeni, da na neprimeren način izražamo čustva kadarkoli se nam zahoče, vendar pa se lahko naučimo, kako brezpogojno sprejemati vsa čustva in kako najti »primeren kanal«, da jih izrazimo (preko pogovora, pisanja, umetnosti, športa, plesa, petja, risanja … ).
Že s sprejemanjem čustev, se njihova intenziteta pogosto zmanjša…
Že s tem, da brezpogojno sprejemamo vsakršna čustva, ki se pojavljajo pri nas, se pogosto osvobodimo napetosti in si dovolimo biti to kar smo. Dovolimo si polno doživljati, kar čutimo v danem trenutku. Za večino ljudi je to veliko olajšanje, kakor, da bi veliko breme padlo z njihovih ramen in telesa. Ugotovijo in začutijo, da se ne rabijo več pretvarjati.
»Mindfulness« tehnike ali tehnike čuječnosti
V psihologiji so se v zadnjem času zelo razširile tehnike čuječnosti ali »mindfulness« tehnike. S temi tehnikami se osredotočamo na naša čustva in čutenje telesa v danem trenutku. Vsako čustvo običajno v določenem delu našega telesa sproži neke senzacije in občutke. S tehnikami čuječnosti se naučimo ozaveščanja in sprejemanja teh občutkov, čustev in tudi misli. Misli so namreč pogosto vzrok, da se določena čustva ter občutki pojavijo ali pa so z njimi asociativno povezane.
Bivanje v sedanjem trenutku
Ta trenutek zdaj je naše resnično življenje. V preteklosti in prihodnosti ne moremo resnično bivati. Tehnike čuječnosti temeljijo na meditaciji in nežnosti do lastnega telesa ter misli. Na ta način vedno bolj bivamo v trenutku. Navda nas občutek miru in začutimo, da s tem, ko si vzamemo več časa zase, tudi ustvarjamo več časa. Kadar pa hitimo skozi življenje, nam časa vedno bolj primanjkuje. To je paradoks življenja in kdor spozna ter živi to modrost, si lahko zelo olajša ter olepša bivanje. Ko se umirimo, ustvarjamo več časa zase, za svoje doživljanje, čustvovanje ter ustvarjanje. Na ta način nismo toliko vpeti v preteklost ali prihodnost. To ne pomeni, da ne načrtujemo prihodnosti, ali ne predelujemo in se spominjamo preteklih dogodkov. Pomeni le, da se ne zapletamo v časovne dimenzije, ki niso v povezavi s sedanjim trenutkom. Postanemo bolj zavestni, se bolj zavedamo lastnih misli ter ozavestimo, da naše misli nismo mi. Naše misli so le miselni dogodki, ki prihajajo in odhajajo, če jim to dovolimo in če se nanje ne navežemo preveč. To pomeni, da se misli ne oklenemo. Preko čuječnosti se na ta način učimo nenavezanosti na misli, dogodke, ljudi, stvari… in postajamo čustveno, miselno, duševno ter telesno svobodnejši. Dovolimo si bivanja v sedanjosti, osvobojeni od pretiranih miselnih zapletov. Na ta način ustvarjamo več potenciala ter prostora za ljubezen, kreativnost in zdravje.
Opolnomočenje sebe
Kmalu ugotovimo, da so naše tako imenovane »šibkosti« v samem bistvu izvor naše moči. Če smo se prej sramovali naše čustvenosti, senzitivnosti, vzkipljivosti ali krhkosti, lahko sedaj z brezpogojnim sprejemanjem to začnemo ceniti. Dovolimo si biti kar smo in tako pridobimo dostop do naših resničnih potencialov ter izvorov moči. Ugotovimo, za kaj smo resnično nadarjeni, kaj nas resnično veseli in kaj je tisto, s čimer želimo prisostvovati v svetu. Začutimo radost v tem, da svojo kreativnost delimo s svetom preko ljubezni in postanemo odprti za sprejemanje ljubezni v najrazličnejših oblikah. Naše življenje ponovno prosto teče, tako kot takrat, ko smo bili otroci. Nismo več ujeti v privide zunanjosti, ampak pridobimo dostop do resnice, ki je globlje v nas in v celotnem bivanju. Vidimo in občutimo globlji smisel življenja in s tem odkrijemo srečo ter zaživimo v večji radosti. To pa je tudi namen naših življenj: živeti svoje potenciale, najti in živeti svojo dušno pot, radostno opravljati svoje delo in zliti čim več ljubezni skozi sebe v svet. Na ta način ohranjamo ravnovesje, hkrati pa vplivamo na ravnovesje ljudi okoli nas, družbe ter celotnega sveta. Vse se začne pri nas samih. V sebi imamo moč, da naredimo pozitivne spremembe, ki se slej ko prej začnejo zrcaliti tudi v naši okolici. Tako preprosto je to, veliko bolj preprosto, kot včasih mislimo. Za srečo ter blaženost običajno potrebujemo manj in ne več. Manj nas pogosto pripelje v stik z globljim delom sebe in le v nas samih lahko najdemo izvir prave radosti, miru, moči, kreativnosti in ljubezni. Namaste
Vaja tehnike čuječnosti (Povzeto po knjigi Čuječnost – Kako najti mir v ponorelem svetu, avtorja Marka Williamsa in Denny Penman)
Izbira tehnik čuječnosti je velika in pestra. Za vas sem izbrala preprosto vajo peščene ure oz. meditacijo »triminutni oddih«. Lahko jo poskusite izvajati in na lastni koži zaznate morebitne spremembe, ki so bile znanstveno dokazane že pri mnogih ljudeh. Želim vam obilo užitkov, radosti, ljubezni in miru pri izvajanju vaje ter tudi pri nadaljnjem delu na sebi.
Meditacija »triminutni oddih« oz. vaja peščene ure:
- Korak: zavedanje vašega uma in telesa
Lahko sedite ali stojite. Priporočljivo je, da je vaša drža čim bolj vzravnana. Po želji lahko zaprete oči. Pozornost nežno preusmerite na vaše notranje doživljanje. Pomaga vam lahko vprašanje: »Kaj pravzaprav doživljam ta trenutek?«
- Kakšne misli se mi podijo po glavi? Kakršne koli misli se pojavijo, jih brezpogojno sprejemajte, brez obsojanja ter jih doživljajte kot miselne dogodke. Zavedajte se, da vaše misli niste vi.
- Kakšna čustva trenutno zaznavam? Iskreno si priznajte ter brezpogojno sprejmite čustva, ki jih trenutno doživljate, ne glede na to ali so pozitivna ali negativna.
- Kakšna telesna občutja zaznavam ta trenutek? Poskenirajte svoje telo in si priznajte svoja občutja, brez, da jih poskušate kakorkoli spreminjati.
- Korak: pozornost osredotočite na dihanje
- V tem koraku usmerite pozornost na dihanje in na občutja, ki jih dihanje povzroča. Začutite kako se vaš trebuh dviga z vdihom in spušča ter sprošča z izdihom… Če vam misli odtavajo drugam, pozornost nežno preusmerite nazaj na trebušno dihanje.
- Korak: razširite pozornost na celotno telo
- Zdaj polje zavedanja z dihanjem razširite na celotno telo, na držo, obraz in vse dele telesa… kakor, da diha telo kot celota. Če zaznate kakršnokoli nelagodje ali napetost v telesu, te dele telesa predihajte. To storite tako, da preusmerite pozornost v ta intenzivnejša občutja telesa in si predstavljate, da dih potuje po njih. Opazujte kaj se dogaja (morda se občutki spremenijo, izginejo, ostanejo, se zmanjšajo ali povečajo, …) Na ta način občutij ne poskušajte spreminjati, vendar jih skozi dih spoznavajte in se spoprijateljite z njimi. Če nehajo zahtevati vašo pozornost se osredotočite nazaj na dihanje in na telo.
To vajo lahko izvajate dvakrat na dan (priporočljivo je ob isti uri, saj s tem krepite rutino: npr. zjutraj in zvečer) ali kadarkoli čez dan, če začutite. Ni toliko pomembno, da sledite vsemu, kar je zapisano, bistveno je, da začutite vajo, četudi jo izvajate nekoliko po svoje. Triminutni oddih ima obliko peščene ure, ker v prvem koraku zaznavate svoje misli, čustva, telesna občutja in impulze, nato v drugem koraku zožite pozornost na dihanje (kakor se zoži peščena ura) in v tretjem koraku zopet razširite pozornost na dihanje celotnega telesa. Vajo lahko izvajate več tednov (npr. 8 tednov) in opazujete, kako vpliva na vas. Vplivi in rezultati so dolgoročni lahko pa se blagodejni učinki pokažejo že zelo kmalu. Pri vsakem posamezniku je drugače. Smisel vaje je, da se skozi čuječno meditacijo učite sidranja v sedanjosti in zaznavanja ter brezpogojnega sprejemanja sebe, svojih misli, čustev, občutkov in impulzov. Želim vam čim več čuječnih trenutkov!
Ano Jurenec, avtorico tega članka, diplomirano psihologinjo in plesalko lahko kontaktirate na e-mail ana.jurenec@gmail.com, FB strani Ana Jurenec ali studio Eviana in po tel.št. 031/258-109. Preko pogovora vam pomaga pri vaši osebnostni rasti ter vas usmerja na življenjski poti ali pa vas preko giba in plesa vodi h globljemu zavedanju sebe, svojega telesa in duševnosti.
