Zlomljeno srce; naše srce se mora zlomiti vsake toliko časa. Le tako rastemo in zorimo. Če naše srce nikoli ne zakrvavi, če nikoli ne boli, če nikoli nismo potovali do pekla in nazaj, potem nismo zares živeli.
Če se srce ne zlomi, nikoli ne izveš kako je iti do roba, pogledati čez, se predati in pazljivo stopiti korak nazaj. Ne moreš vedeti…
Kadar srce krvavi, se v nas prebudijo občutki, da ne moremo več. In naenkrat…. se razpoka na srcu odpre….
Bolečnino fizično čutimo znotraj prsi. V srcu nastane eksplozija, mislimo da ne bomo preživeli, pa vendarle preživimo. Bog, Vesolje, Stvarnik, Univerzum ali kakorkoli že poimenujemo, nam nikoli ne naloži več kot zmoremo.
In ko se eksplozija umiri, se zgodi…. v srce začne pronicati svetloba, dih se umiri, srce se začne celiti.
Srce je krhko z razlogom, zlom se mora zgoditi vsake toliko časa, da rastemo in se naučimo kako ljubiti še močneje.
Vsi doživljamo to bolečino vsake toliko časa. Le tragedija naredi bojevnike, prinašalce nove luči. Skozi svojo bolečino lahko postanemo pot tudi za druge, ker jim s svojo zgodbo pokažemo kako stopiti na svetlobo.
Nihče nas ne more zaščititi pred bolečino. Tudi z življenjem v samoti se ne bomo zaščitili pred bolečino.
Ljudje moramo ljubiti, zato smo ustvarjeni. Na tem svetu smo zato, da čutimo, dajemo in sprejemamo ljubezen. In ko se zgodi, da je se srce zlomi, je izdano, zboli, se prepustimo, ne upirajmo se, zavedajmo se da vse mine, tudi bolečina in da lahko preživimo veliko več kot mislimo.
Če se srce ne zlomi, nikoli ne izveš kako je iti do roba, pogledati čez, se predati in pazljivo stopiti korak nazaj. Ne moreš vedeti…
Kadar srce krvavi, se v nas prebudijo občutki, da ne moremo več. In naenkrat…. se razpoka na srcu odpre….
Bolečnino fizično čutimo znotraj prsi. V srcu nastane eksplozija, mislimo da ne bomo preživeli, pa vendarle preživimo. Bog, Vesolje, Stvarnik, Univerzum ali kakorkoli že poimenujemo, nam nikoli ne naloži več kot zmoremo.
In ko se eksplozija umiri, se zgodi…. v srce začne pronicati svetloba, dih se umiri, srce se začne celiti.
Srce je krhko z razlogom, zlom se mora zgoditi vsake toliko časa, da rastemo in se naučimo kako ljubiti še močneje.
Vsi doživljamo to bolečino vsake toliko časa. Le tragedija naredi bojevnike, prinašalce nove luči. Skozi svojo bolečino lahko postanemo pot tudi za druge, ker jim s svojo zgodbo pokažemo kako stopiti na svetlobo.
Nihče nas ne more zaščititi pred bolečino. Tudi z življenjem v samoti se ne bomo zaščitili pred bolečino.
Ljudje moramo ljubiti, zato smo ustvarjeni. Na tem svetu smo zato, da čutimo, dajemo in sprejemamo ljubezen. In ko se zgodi, da je se srce zlomi, je izdano, zboli, se prepustimo, ne upirajmo se, zavedajmo se da vse mine, tudi bolečina in da lahko preživimo veliko več kot mislimo.
Kaj lahko storimo?
1. Naučimo se ljubiti sebe
Ko se počutimo izdane, zavržene, pozabljene, je najslabše, da zavržemo sebe. Poiščimo stik s seboj, ljubimo se.
Vzemimo najljubšo sliko iz otroštva in jo poglejmo. Začutimo kako ljubki smo bili in to ljubezen prenesimo v ta trenutek. Poiščimo kvalitete v sebi in jih zapišimo in ponavljajmo. . Napišimo si listke, ponavljajmo mantro. Izvajajmo veliko joge, pojdimo v stik s seboj. Dihajmo…
Ljubiti sebe je odločitev, ki jo moramo sprejeti. Sami sebi smo najboljši zdravilec. Namesto, da razmišljamo kako slabi smo, kako nas nihče noče, kako je kdo drugi boljši, začnimo razmišljati koliko dobrega imamo v sebi.
Vsi poznamo pregovor: Najprej moraš ljubiti sebe, da lahko ljubiš drugega.
2. Odpustimo si in se sprejmimo
Če hočemo živeti naprej, si moramo odpustiti. Kar je bilo je bilo, naredili smo kolikor smo lahko in kolikor smo znali. Pomagajmo si z meditacijo, z jogo.
Vsi doživljamo vzpone in padce, niste edini v bolečini. Vsak doživlja bolečino na svoj način, vendar govorimo o tem, ne skrivajmo in dihajmo. Izdihajmo občutke krivde in jeze.
Odpustimo drugim in kar je najtežje, odpustimo sebi. Odpustimo si, da nismo popolni. Sprejmimo se… Dihajmo…
3. Bodimo prijazni do sebe
Nekateri ljudje želijo več gibanja, se želijo bolj posvetiti otrokom, partnerju, se želijo bolj zdravo prehranjevati, najti ravnovesje med delom in prostim časom. Nekateri želijo več energije, več duhovnosti.
Vzemimo si čas in razmislimo kaj resnično želimo.
Lahko si postavimo cilj, da se bomo več smejali, da se bomo večkrat počutili zares dobro. Da se bomo resnično potrudili za dobro počutje, da bomo izbirali družbo pozitivnih ljudi, v katerih družbi uživamo. Da bomo poslušali prijazno glasbo, da bomo zdravo jedli. Da bomo vztrajali v aktivnostih, ki nam dajejo dober občutek.
Vsak dan posebej naredimo nekaj, pri čemer se počutimo dobro. Pa čeprav je to ogled enega in istega filma.
Prepoznajmo svojo željo in realno razmislimo kaj lahko storimo v tem trenutku na tem področju in začnimo. Ne odnehajmo, potrudimo se. Začetek je vedno težak, pa vendar ne smemo odnehati.
Bodimo prijazni do sebe, le tako bodo tudi drugi prijazni do nas.
Vpeljimo jogo v svoje življenje, poiščimo učitelja, ki nam ustreza. Podarimo nasmeh še sosedu na blazini. Nasmejmo se sebi pri izvajanju asane. Zaprimo oči in dihajmo…. Izdihajmo bolečino.
Življenje je dar… in bolečina…. vse je za nekaj. Brez bolečine ni rasti. Vse je za nekaj dobro.
Namaste.
Monika
Monika Pekošak je mednarodno certificirana učiteljica hatha joge, reikistka in ukvarja se s karmično diagnostiko. Če bi radi izvedeli več o njej in njenem delu, obiščite Monikino uradno Facebook stran ali spletno stran: www.jogini.net.
Članek si lahko preberete tudi na: http://zenska.hudo.com/
