Geste in gibi so nekaj naravnega, pa vendarle so dandanes pogostokrat nepristni, zaigrani in odvečni. Ali je možno, da komuniciramo pristno in kako nam ples, glasba in gibanje lahko pri tem pomagajo?
Kdaj se pojavijo geste in kako jih uporabljamo?
Kadar smo v stiku z nekom, kadarkoli se pojavi še druga oseba, s katero komuniciramo, pa naj bo to verbalno ali neverbalno, za boljšo predajo sporočila in za bolj nazorno razlago, uporabljamo geste. Velikokrat lahko slišimo, da v bistvu poslušamo bolj z očmi kot z ušesi in da je to, kar povemo, še najmanj pomembno. Ljudje mnogo bolj kot to, kar je povedano, zaznavamo način, kako je nekaj povedano, skupaj s tonom, barvo, hitrostjo, jakostjo glasu, obrazno mimiko in telesno govorico.
Kako pa je, kadar smo sami?
Ali takrat tudi uporabljamo geste, oziroma na kakšen način jih uporabljamo? Kadar nekaj izrazimo sebi, oziroma znotraj sebe, ali tedaj tudi uporabljamo geste za to, so kdaj prisotne? Iz lastnega opažanja bi prej rekel, da ne, vsaj ne v takšni obliki, kot se to dostikrat pojavlja v stiku z drugimi ljudmi. Kadar smo sami, samo smo, si povemo in začutimo dogajanje, naše gibanje pa ne izvira iz potrebe, da nekomu to pokažemo, nakažemo, razložimo ali poudarimo. Zato tudi ni odvečnega gibanja, ampak se samo sporazumemo znotraj sebe, gibanje se zgodi spontano, naravno in točno toliko, kot je v danem trenutku prav.
Izražanje s pomočjo plesa, gibanja in glasbe
Kaj pa se dogaja pri plesu in drugih oblikah gibanja, kako hitro želimo oziroma smo navajeni, da bi naj gibanje imelo »naš podpis«? Kako hitro smo »vpleteni« v gib, stremimo k temu, da ima gibanje neko sporočilo, občutek, čustvo, zgodbo, dogajanje ali karakter? Kolikokrat se to pojavi tudi ob prisotnosti glasbe, npr. ob besedilu pesmi ali vokalu? Kolikokrat se vživimo v zgodbo, sporočilo, občutek, čustvo ali tudi v vzdušje, ki je ustvarjeno preko tona glasu, inštrumentov ali besedila? Kako bi bilo, če bi dojemali glas zgolj kot zvok, ne kot vsebino, kar govori, ampak samo kot zvok kakršen je, koliko časa traja, kakšne barve in jakosti je, brez potrebe, da bi se poistovetili ali »vpletli« v to?
Kaj se zgodi, kadar se osebno ne »vpletemo«? Nastane prostor za gibanje, ki je odziv na glasbo in ni lastna interpretacija, ampak zgolj telesni odziv na zvok. Pojavi se občutek olajšanja, saj ni potrebe po tem, da se vpletemo čustveno, idejno, senzorično, preko neke vloge ali zgodbe, ki si jo predstavljamo. Nastane prostor, da se dejansko zgodi gibanje v odnosu z glasbo. In postanemo samo »prevodniki« oziroma medij, skozi katerega teče ta povezava. Zgubi se tudi potreba ega po lastnem podpisu in potrditvi.
Pretočnost telesa in glasbe
Zakaj pravzaprav prihaja do tega, da dostikrat ni prostora za čistost in iskrenost gibanja ter povezavo in pretočnost glasbe skozi telo? Iz opažanj bi rekel, ker obstaja strah, da v tem primeru to ni »naše« oziroma ni avtentično. To je mogoče na prvi pogled smiselno, vendar ni čisto tako, kajti v vsakem primeru smo prisotni, v vsakem primeru »teče skozi nas« in tolikšna »vpletenost« je tudi popolnoma dovolj. Nič več ni potrebno. Takrat nastane prostor za gib, za odnos ali povezavo telesa z glasbo, da se glasba izrazi skozi nas, prav tako pa nastane prostor, da se naravno in pristno zgodijo čustva, ideje, zgodbe in zaznave. Vendar imajo le te osnovo drugje, stečejo skozi nas, brez da bi se morali sami »vpletati« v izraznost našega plesa ali gibanja. Dogaja se preko nas in gledalec res lahko vidi gib v povezavi z glasbo, čustvi, zgodbo in vzdušjem, ne pa nekoga, ki to dela. V tem primeru mi nismo nekdo, ki pleše, ampak postanemo ples. Enako velja za karkoli počnemo v življenju. S tem, ko naredimo prostor, ne samo, da omogočimo »pretok skozi nas«, ampak je tudi raznolikost, širina in nabor, kaj vse se lahko izrazi, neprimerljivo večji in praktično neskončen. Kreativnost se skozi lahko nas izrazi v najrazličnejših oblikah, v obliki gibanja, plesa, umetnosti, besede, čustva, ideje, zaznava…
Kako bi to lahko uporabili v našem vsakdanu? Najprej je potrebno razumeti, da to, da delujemo v pretočnem in iskrenem stanju oziroma na način, da se ne »vpletamo« ter omogočamo prostor, ni omejeno s plesom ali katerokoli aktivnostjo že. Gre za stanje, v katerem smo. V takem stanju lahko izvajamo katerokoli aktivnost: jogo, kuhamo, gremo v trgovino, opravljamo pisarniška dela, gospodinjska opravila, pri komunikaciji, v odnosih z drugimi ljudmi… Ustvarjamo prostor, da se lahko ta aktivnost izraža skozi nas, da zaživi skozi nas, brez potrebe lastnega podpisa, potrditve ali ocene. V takšnem primeru, bo naše delovanje in sama aktivnost tudi nepredstavljivo bolj bogata, raznolika, ustvarjalna, izvirna in pristna, ter popolnoma enostavna.
V Studiu Eviana v Trzinu bo v nedeljo, 29.08.2018 ob 17:00 potekala delavnica »Musicality«, ki jo vodi plesalec in koreograf Miljan Nojič, kjer si lahko podariš priložnost raziskovanja gibanje na iskren in ustvarjalen način. Odkrivali bomo, kako se gibanje povezuje z glasbo, idejami in čustvi ter v komunikaciji z drugimi osebami. Delavnica je odprta za vsakogar, predhodno plesno znanje ali gibalne sposobnosti niso pomembne. Več o delavnici si lahko prebereš na FB strani dogodka delavnice: https://www.facebook.com/events/1853874838253315/ .
Hkrati potekajo redne delavnice »Beyond Movement«, ki se izvajajo na podoben način vsak torek, sredo in četrtek. Več si lahko prebereš na povezavi: https://www.facebook.com/events/287433415359712/ . Se vidimo!
Miljana Nojiča, avtorja tega članka, lahko kontaktirate na e-mail: miljan.dance@gmail.com ali na FB strani Miljan Nojič. Preko gibanja in pogovora vas vodi in usmerja pri raziskovanju giba, plesa in drugih področij, ki se povezujejo s tem.
